Ob prebiranju starih strategij PMP, SMP razvoja potencialov in zaposlenih še iz časov, ko sem bil zaposlen v HILTI-ju( 2005) se mi postavlja veliko vprašanj.V podjetjih pri nas z redkimi izjemami še vedno vlada stara miselnost.
Minilo je 16 let kar se ukvarjam z izobraževanjem kadrov.
Impulz za to pot sem dobil pa v podjetju HILTI pred 20 leti, ko so za vseh 14.000 zaposlenih (VSEH!) organizirali delavnice o osebnostni rasti. Delovale so tako močno, da se je še sedaj spominjam. Takrat sem kasneje postal interni trener za izvajanje in kasneje tudi sam stopil na samostojno trenersko pot in pot notranjega razvoja.
V podjetjih pri nas z redkimi izjemami še vedno vlada stara miselnost. Nekaj treningov, nekaj timskih delavnic in naredili smo vse kar je potrebno, da so zaposleni zadovoljni in se razvijajo. Ponavljam, razen nekaj svetlih izjem, ki so napredne in ugotovile, da se delovanje človeka ne da razdeliti na sektorje družina, delo, odnosi,…
Samo uravnotežena osebnost, ki intenzivno dela na sebi, lahko danes ostaja motivirana in zadovoljna ne samo pri delu temveč tudi na drugih področjih. Pot do tega pa ni samo iskanje novih znanj in veščin, kar je potrebno, temveč tudi pogled navznoter. Soočanje s samim seboj, razumevanje in sprejemanje samega sebe,drugih. Sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, stanja. Delo s čustvi in občutki. Lahko bi še našteval.
Uspešna podjetja so pri nas to doumela že 30-40 let nazaj. V 80-tih so bile takšne delavnice sestavni del izobraževanja vodilnih kadrov v nekaterih podjetjih. Veliko je bilo domačih strokovnjakov in tudi tujih, ki so načrtno v poslovnem okolju delali na razvoju osebnosti. Zaposleni niso bili samo delovno sredstvo. Mislenost je bila, da je treba nekaj narediti tudi za ljudi in njihov razvoj. Ob turbo tranziciji so te vrednote večinoma obledele in postale nepotrebne. Dobiček, rast, kopičenje bogastva sta prišli v ospredje. Razvoj kadrov nepotreben strošek. Razen svetlih izjem je bilo to osnovno vodilo. Kadra je bilo dovolj. Kader je bil nadomestljiv.
Na konferencah smo se sicer pogovarjali o motivatorjih, kariernih sidrih… A žal samo večinoma pogovarjali. Ko je bilo treba investirati, se je večinoma končalo.
Danes pa je pritisk glede inovativnosti, produktivnosti, hitrih sprememb in pomanjkanje delovne sile sliko obrnilo za 180°. Kvalitetnega kadra je vedno manj. Delati je treba z obstoječimi kadri jih razvijati in ohranjati zadovoljne z delom in delovnim okoljem.
Kar naenkrat smo ugotovili, da je zadovoljen, srečen zaposleni, bolj produktiven, lojalen. Če ga sploh dobimo.
Delati je treba z obstoječimi kadri jih razvijati in ohranjati zadovoljne z delom in delovnim okoljem.
Nekatera podjetja celo zaposlujejo managerje za srečo (Happines manager). Zelo pohvalne poteze.
Na kariernem sejmu pred nekaj dnevi smo videli kako se poizkušajo podjetja prikazati v čim lepši luči kot prijazen, prijeten, skrben delodajalec. Ali je to dovolj?
Za pridobitev novih sodelavcev DA. Za že zaposlene pa v manjši meri.
Vsaka oseba ima svojo osebnost, preteklost. Ne,da se jo izbrisati. Odločilno vpliva na delovanje in vedenje zaposlenega. V podjetju sicer lahko poskrbimo za ustrezno okolje, vrednote, kodekse.
Vprašanje pa je ali se bo zaposleni zares vklopil?
Ali bo to dovolj za njegovo bolj korenito spremembo v smeri njegove sreče in zadovoljstva?
Podjetja bi morala spodbujati tudi razvoj osebnosti ne samo veščin. To pa ne gre drugače kot pogled vsakega posameznika navznoter, samospoznavanje, samokritika, sprejemanje samega sebe. Večinoma zdravljenje starih ran iz otroštva in iskanje pravega sebe.
Pa si to delodajalec zares želi?
Verjetno ne, saj je to privatna stvar vsakega posameznika. A žal kot sem že na začetku povedal se človeka ne da razkosati na posamezne dele. Je povezana celota in tako tudi deluje. Če je npr. zadovoljen s privatnim vpliva na poslovno in obratno.
Torej, če želite zares imeti kreativne, lojalne, delovne, zanesljive, sposobne sodelavce jih spodbujajte k osebni rasti. Nikogar ne morete k temu prisiliti. Lahko pa ustvarite pogoje, da vsak v svojem tempu stopi na to neizogibno pot. Nekateri bodo odstopili. V ostalih pa boste pridobili zlat kader.
Dobra novica je, da je korona obdobje je zanimanje za osebni razvoj pri ljudeh še pospešilo. Vsaka kriza je močen sprožilec, da se vsak ozre navznoter. Pogoji in trenutek torej so.
Kje so rešitve?
Na trgu je veliko raznih delavnic, coachev za osebnostno rast. Važno je začeti. Slovenija je po številu ljudi glede na število prebivalcev na tem področju vodilna.
Sem strojni inženir, ki je prehodil v 20 letih velik del poti navnoter z dobrimi in slabimi izkušnjami. Potem znaš približno oceniti kaj je dobro in deluje.
Kot trener in coach lahko predajaš izkušnje, znanje in ustrezno podpiraš udeležence, kliente.
Impulz za to, kot sem že omenil, dobil v podjetju HILTI pred 20 leti, ko so za vseh 14.000 zaposlenih (VSEH!) organizirali delavnice o osebnostni rasti.
Delovale so tako močno, da se je še sedaj spominjam.
Po mojem mnenju bodo na vodilnih mestih ostala samo podjetja, ki bodo vlagala v osebno rast zaposlenih in ne samo v veščine, ki so sicer potrebne za delo.
Če vas zanima več pišite na: andrej@plevnik.net